Pa se zdaj kar samo po sebi ustvarja vprašanje...
Sem res to, kar mislim...
oziroma
res vedno mislim to, kar sem.
Koliko je primerov, ko nekdo razlaga kako nekaj/o nečem misli, potem pa je možno videti, da živi/dela pa sam čisto drugače kot govori.
Že, ko starši vzgajajo svoje otroke, kaj vse ne smejo, pa kaj vse morajo... Sami pa... In, ko potem otrok dan na dan gleda zraven in opazuje njihovo početje... Ja, kako si naj potem ustvari do njih pa kakšno spoštovanje.
Ali pa vzgojitelji in učitelji... Ko po eni strani od otrok in učencev zahtevajo kako bi se ti naj obnašali, sami pa... In, ker tako otroci kot tudi učenci niso tumasti... Sami kar hitro opazijo razkorak med njihovim govorjenjem in njihovim ravnanjem.
Pa saj tudi v službah ni kaj dosti drugače. Kot delovna pravila veljajo samo še za nekatere. Šefovi izbranci pa...
Kot tudi za prenekatere mašnike/župnike/cerkvene dostojanstvenike velja, da nas učijo, kako naj mi živimo... Oni sami pa... Živijo dostikrat popolnoma v neskladju s tem kar govorijo.
A niso to celo dvojna merila...
Ja, kako pa je z morálo v takih primerih...
In, a ni ravno opazovanje in posnemanje nekoga najboljši način vzgajanja.
