Čakam, da bo pralni stroj končal svoje nočno delo, in da potem lahko oprano perilo še tudi obesim...
V tem času pa gledam program na TV3, kjer je stvar o pokojninski reformi.
Pa me ne moti toliko to, koliko je brezveznega govoričenja, ki itak samo jemlje čas...
kot to, kar se je zgodilo na koncu.
Je minister ugotovil, da je bilo predelanih manj kot 10 % zakonov... torej približno 39 od 400 in nekaj.
Pa je predsednica komisije podala predlog, da bi naj glede na to, da je zelo majhna verjentost, da jim bo jutri uspelo pa predelati vse preostale zakone, da bi delo podaljšali za eno uro.
In se je oglasila poslanka, da to ni pošteno, ker da je bilo dogovorjeno, da bodo delali samo do 23 ure. Med njimi pa so tudi vozači in jutri pa bodo morali že zjutraj spet začeti.
In, če se zdaj pa vrnem kako pa je to zgledalo še za časa mojega službovanja:
Ko je bilo delo, ga je bilo potrebno opraviti in to do konca.
In to neglede na to, koliko je potem bila ura, ko smo lahko šli domov.
In smo med zaposlenimi tudi bili vozači, pa še z delom naslednjega dne smo pričeli ob 7 uri zjutraj.
Pa takrat nobenemu od nas niti na kraj pameti ni padlo, da bi šefici rekli, da to ni fer. Pa četudi smo občasno podaljšali tudi za tri ali štiri ure.
Da se o plačilu tega našega "dodatnega" dela pa niti raje ne menim.
Saj ni bilo izplačila/poplačila nobenih nadur, pač pa je bilo dovoljeno samo koriščenje ur, in še to samo 1 : 1 (ne pa kot bi bilo potrebno 1 : 2 ali pa vsaj 1,5).
Hja, pa zdaj nekateri tako vpijejo, kako da je prej bilo vse boljše.
