Ja, ti so to postali že v letu 98-tem, in to po tem, ko sem zaradi dogodka praktično čez noč zamenjala lokacijo svojega bivanja.
No, z leti je potem ta novi naslov vedno bolj postajal tudi naslov mojega življenja. Pač z vsemi prednostmi in tudi ne ravno ugodnostmi, ki mi ga je ponujal.
In tako sem se od takrat dalje srečevala tudi s sosedi. Še bolj pa s sosedo.
Meni takrat ena zelo fina starejša gospa z nežnim in milim načinom govorjenja, vedno urejena in nasmejana.
Žal pa je že takrat vedela, da je zbolela za parkinsonovo boleznijo.
In tako so se naša sosedovanja nadaljevala, običajno samo z kratkim pozdravom in par besedami.
Potem pa sem začela opažati, da je vsakič, ko je opazila, da sem prišla ven iz hiše pa na hitro zaprla vrata, ki vodijo v njeno kuhinjo.
In sem takrat začela vrtati po sebi - le kaj sem ji naredila takega, da se naenkrat tako obnaša.
Pa sem to opazovala, pa požirala, pa se sekirala...
No, čez čas pa sem potem o tem spregovorila še z njenim možem. S katerim sva se od vsega začetka tudi dobro razumela. In si tako preko plota povedala kaj je novega v politiki, pa kako ga kdo sračka, pa... pa pogovor običajno končala s kakšnim vicem.
In mi je na to pač dejal, da je njegova žena bila vedno bolj zaprte sorte, od kar pa je bolana, pa še toliko bolj.
No, zdaj, vsa leta po tem pa...
Še kako dobro vem, kako dobro je, da vem...
da vzrok vsakokratnega zapiranja tistih vrat ni zaradi mene, ker bi jaz ne bila dovolj dobra...
pač pa zaradi nje, ker je ona pač občutljive sorte in ne želi, da bi jo še kdo videl takšno kot pač sedaj je.
No, da pa se lahko še bolje počuti...
pa smo tudi na naši strani mejo iz forzicij spustili do višine dveh metrov.
