torek, 29. junij 2010

Ko se počutim kot otrok...


Ki je dobil novo igračko.

Ne morem in ne morem, da ne bi...
Poskušala vedno znova in znova...
Kako ta stvarca sploh deluje...
Kje lahko kaj najdem...
Kje se sploh da kaj videti...
Pa kakšen bo odziv...
Če bo sploh kakšen.
Uf...
Znajo pa nove stvari človeka res pomladiti.

Kot blind date...

Ko prideš nekam na novo...
Takrat pa so stvari kljub vsem hecom in smislu za humor pa še kako resne.
Saj se tako zavestno podajaš na pot neznanega.
Sicer dobro veš, kaj puščaš za seboj...
Nimaš pa pojma o pojmu kaj vse pa te še čaka.
Imaš sicer neko znanje in izkušnje od tam kjer si bil prej...
Veš pa vseeno ne, če ti bo to na novem kraju pa sploh lahko kaj koristilo.
Veš v kakšni družbi si se našel in znašel tam, kjer si bil dosedaj...
Za tukaj pa sploh ne veš, kakšni ljudje pa so tukaj.

In tako že na samem začetku ostane vprašanje...
Le kaj bi lahko bilo bolje...

Tako previdno stopiti do vode...
Jo poizkustiti, če je dovolj topla...
Ali pa reskirati...
In se vseeno raje kar vreči vanjo.